Na vzhodno Kreto po potrpežljivost in navdih

Prihod destilatorja naju je povsem prevzel. Komaj sva brzdala nestrpnost, saj ta del leta ni ravno idealen čas za destilacijo katerekoli izmed okoliških rožic. Morda le za cipreso. Vendar pa cipresa velja za eno izmed bolj zahtevnih, zato se je nisva želela lotiti kot prve. Le kako bova lahko počakala tako dolgo, da bo pravi čas za prvi pravi preizkus našega "srebrnega kotlička", ne da bi naju vmes razgnalo, haha??! In kot že mnogokrat v življenju, je nenadoma, iz kdovekje iz vesolja, pred naju padla rešitev. Najboljša možna! Sredi aprila naju je poklicala Zlatka: "Hej, sem na plaži v Falassarni in sem razmišljala…, a bi šli za par dni na obisk v Sitio?"

Še en krog...

Uspelo nam je narediti še en krog okoli sonca. Pred nami je zopet pomladanski ekvinokcij. Kako velik dan je to!  Za naravo. Katere del smo tudi mi. Vsaj morali bi biti. Čeprav imam občutek, da smo vse bolj oddvojeni od nje. Obnašamo se že tako, kot bi bili na svetu samo mi pomembni, vsa ostala "živelj" je pa poleg nas samo zato, da nam služi. V davni preteklosti je bil človek v veliko večji simbiozi z naravo in njenimi darovi. Spoštoval je njeno dobrotljivost in se ji zanjo znal zahvaliti. Naš, za večino ljudi vsaj čudaški, če ne že kar  nenormalen način življenja, nam je v zadnjih letih k sreči omogočil prav to…, biti v nenehnem stiku z naravo. Jo ves čas čutiti povsem blizu, tako v njenih lepih kot tudi muhavih trenutkih. Ves čas smo dihali z njo, se učili, bili hvaležni za njeno prijaznost in se kdaj bali njene jeze..., a vedno znova občudovali njeno mogočnost. Ob njeni veličini smo vedno znova ugotavljali, da smo mi, čeprav del nje, pa vendarle... samo ljudje! 

To je Kreta..., tu je oljka doma

Oljka…, pogled na to drevo me že od nekdaj navdaja z velikim spoštovanjem. Ena je majhna, druga visoka, tretja vitka, četrta košata, peta prepletena, šesta votla, sedma…, oljke ne moreš dati v nek oblikovni vzorec, kajti vsaka zase je povsem svoja in edinstvena. Vse pa imajo nekaj skupnega: vse ponosno in trdno stojijo v svojem času, za nas nedojemljivem brezčasju. Ne zmoremo si niti zamisliti, kaj šele razumeti let in sveta, ki so jim bile nekatere izmed njih priča že dobrih 2000, celo 3000 let pred našim rojstvom. To je čas, ki nam, malim ljudem, predstavlja nedosegljivo preteklost, o kateri sicer vemo danes veliko povedati, pa vendar ne moremo zatrdno reči, da je vsa ta naša "izkopana" resnica edina in dokončna. Ampak, oljke…, te pa vedo...

Prijateljstvo na preizkušnji

Drugi del poletne sezone je zaznamoval grozljiv konflikt med Lujem in njegovim novim mačjim "Prijateljem". Mednju je prišla edina, a morda prav zato tako zelo močna Lujeva strast…, žogica. Nismo predvideli prav takšne nerodne situacije, zato nam je tudi ni uspelo preprečiti. V najbolj skoncentriranem trenutku čakanja na "podajo" te okrogle, poskakujoče Lujeve ljubezni, se je v igro vmešal Filos. Ojoj, usodna napaka! Lujev pogled se je stemnil, samo skočil je in… oh, groza, tla za šepajočim Filosom so se rdečila od krvi. "Lu!!! Oh, moj bog, kaj si storil??!!" 

Naše življenje so naše odločitve

Prišel je julij. V dolini ob morju je divjala turistična vojna. Čeprav na prvi pogled morda dokaj civilizirana, je bilo za "zaveso" marsikaj skritega in umazanega. Glavne vloge so želeli imeti tako turisti kot njihovi začasni služabniki, lastniki hotelov, apartmajev in tavern. Oboji čakajo ta del leta z velikim pričakovanjem. In, tako eni kot drugi si želijo v tej "vojni" zmagati. Ne vem, kako je kdo med njimi na koncu zadovoljen, a upam, da so vsi. No, vsaj večina njih, vsi nikoli ne morejo biti. Vendar, ko so ljudje zadovoljni, se to občuti na vseh nivojih. Nasmeh na licih, prijetno vzdušje, dobra energija, po zemlji se takrat širijo dobre vibracije. Vem in verjamem, da je tako, saj še kako občutimo kolektivno nezadovoljstvo. Torej se mora občutiti tudi splošno zadovoljstvo!

Poletni solsticij

V življenju se nam ves čas kažejo znamenja. Raznorazna. Le brati jih je treba. Včasih so nežna, včasih ostra, včasih čisto kratka, a povsem nepričakovana, zgolj kot smeh Resnice, ki se nam je prišla le toliko pokazat, da se zavemo, v kakšni zablodi živimo. Obstaja kar nekaj možnosti, kako delovati…, znamenja lahko upoštevamo in delujemo sinhrono z njihovimi namigi…, lahko se zanje ne zmenimo…, lahko jih zavestno ignoriramo…, lahko pa tudi, da jih enostavno ne razumemo, kljub prepričanju, da smo bolj pametni od univerzuma samega. Kajti, znamenja niso vedno prijetna, zato jih kdaj namerno "prezremo". Čeprav to ne pomeni, da jih nismo videli. O, ne, takrat še bolj pozorno spremljamo vse okrog nas in samo čakamo, s katerega konca nas bo lopnilo po glavi. Ampak, ker je v tem času toliko pesimizma in negativnosti v svetu, bom raje spregovorila o enem lepem, toplem, človekoljubnem znamenju, ki nas je čakalo v sto let stari hiši, polni neuporabne šare in smeti…

Kournaška "ikona"

"Ena, dio, ena, dio….", se je z balkona ob cesti zaslišal zvonek glas sosede Vagelije. Štela je najine korake, ko sva se vračala z enega najinih zeliščarskih pohodov. Obrnila sva se proti njej, ona pa se je nagajivo posmejala. Kako neverjetna oseba je Vagelija! Vsak dan sedi na balkonu in se greje na toplem spomladanskem soncu. Vsakič, ko greva mimo, vstane in naju pride pozdravit k ograji. Njen iskrivi duh, poln humorja, naju vedno znova očara. To majhno, a neverjetno močno ženičko, neizmerno občudujeva. Jasen, živ pogled, ki se čvrsto upre vate in hudomušen nasmešek, ki ji nenehno igra na obrazu, te morata prevzeti. Vzpostavili smo en poseben odnos. Čeprav se ne poznamo dolgo, smo se takoj začutili. Njeni otroci ne živijo v Kournasu, je pa tu njena vnukinja Eleni, ki jo že vrsto let, vsako popoldne, brez izjeme, obišče in ji dela družbo. Družba je pa tudi vse, kar Vagelija rabi in kar si želi, saj z zdravjem in umom nima nikakršnih težav. Naša kournaška "ikona"Vagelija namreč šteje 96 let!